Prehranske vlaknine pri mačkah s prekomerno telesno težo in sladkorno boleznijo: zakaj niso vse enake?

Debelost je pri domačih mačkah, podobno kot pri ljudeh, vse pogostejša težava in je povezana s številnimi zdravstvenimi zapleti, med drugim tudi s sladkorno boleznijo.

Več>>

Debelost je ena najpogostejših prehranskih težav pri domačih mačkah in pomembno povečuje tveganje za razvoj številnih bolezni, med drugim tudi sladkorne bolezni. Raziskave kažejo, da imajo prekomerno težke mačke približno štirikrat večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni kot mačke z idealno telesno težo.

Pri obvladovanju debelosti in sladkorne bolezni ima prehrana ključno vlogo. Posebno pozornost strokovnjaki namenjajo prehranskim vlakninam, saj lahko pomembno vplivajo na sitost, presnovo glukoze in zdravje prebavil.

Zakaj so prehranske vlaknine pomembne?

Prehranske vlaknine zmanjšujejo energijsko gostoto hrane, kar pomeni, da mačka zaužije manj kalorij ob enaki količini hrane.

To lahko pomaga:

• pri nadzoru telesne teže,
• pri zmanjševanju občutka lakote,
• pri uravnavanju krvnega sladkorja,
• pri podpori zdrave črevesne mikroflore.

Zaradi teh lastnosti so vlaknine pogosto pomemben del diet za mačke z debelostjo ali sladkorno boleznijo.

Ali so vse vlaknine enake?

Ne.

Prehranske vlaknine sestavlja več različnih skupin snovi, ki imajo različne fiziološke učinke.

Med najpomembnejše spadajo:

• netopne prehranske vlaknine,
• topne prehranske vlaknine,
• fermentabilne vlaknine,
• prebiotične vlaknine.

Vsaka skupina vpliva na organizem nekoliko drugače.

Vloga netopnih vlaknin

Netopne vlaknine pomagajo povečati volumen hrane in vplivajo na gibanje vsebine skozi prebavila.

Njihovi učinki vključujejo:

• večji občutek sitosti,
• zmanjšanje energijske gostote obroka,
• podporo normalnemu delovanju prebavil.

Najpogostejši primer netopnih vlaknin v hrani za mačke je celuloza.

Vloga topnih vlaknin

Topne vlaknine imajo drugačne lastnosti.

V debelem črevesu jih črevesna mikroflora fermentira, pri čemer nastajajo kratkoverižne maščobne kisline.

Te lahko:

• podpirajo zdravje črevesne mikroflore,
• vplivajo na presnovo energije,
• pomagajo uravnavati glukozo po obroku.

Med pogoste vire topnih vlaknin sodijo:

• psilium,
• guar gumi,
• sadne vlaknine,
• inulin,
• fruktooligosaharidi.

Kaj je raziskovala študija?

Tammy J. Owens in sodelavci so želeli ugotoviti, kakšna je dejanska vsebnost prehranskih vlaknin v komercialnih dietah za:

• obvladovanje debelosti,
• obvladovanje sladkorne bolezni pri mačkah.

V raziskavo so vključili:

• 12 mokrih diet,
• 10 suhih diet.

Njihov cilj je bil podrobneje analizirati količino in sestavo prehranskih vlaknin ter preveriti, kako te vplivajo na energijsko vrednost hrane.

Kaj so ugotovili?

Raziskava je pokazala jasno povezavo med vsebnostjo vlaknin in energijsko vrednostjo hrane.

Diete z več prehranskimi vlakninami so praviloma vsebovale manj energije.

Poleg tega so imele diete za obvladovanje debelosti običajno:

• nižjo energijsko vrednost,
• višjo vsebnost skupnih vlaknin,

kot diete za sladkorno bolezen.

Zakaj zgolj podatek o surovih vlakninah ni dovolj?

Veliko proizvajalcev na deklaraciji navaja le vsebnost surovih vlaknin.

Raziskava pa je pokazala, da ta podatek ne odraža dejanske količine vseh prehranskih vlaknin v hrani.

Posledično lahko pride do:

• napačne ocene energijske vrednosti,
• napačne ocene vsebnosti ogljikovih hidratov,
• otežene primerjave med izdelki.

Kako velike so lahko razlike?

Raziskovalci so ugotovili, da lahko uporaba podatka o surovih vlakninah povzroči precejšnje precenjevanje vsebnosti ogljikovih hidratov.

V nekaterih primerih so bile razlike:

• do 21 % pri vseh dietah,
• do 35 % pri mokrih dietah za sladkorno bolezen,
• do 28 % pri suhih dietah za sladkorno bolezen,
• do 12 % pri mokrih dietah za debelost,
• do 17 % pri suhih dietah za debelost.

To kaže, da je skupna količina prehranskih vlaknin veliko pomembnejši podatek kot zgolj vsebnost surovih vlaknin.

Katere vire vlaknin so našli v analiziranih dietah?

V sestavi različnih diet so se pojavljali številni viri vlaknin:

• celuloza,
• psilium,
• sadne vlaknine,
• guar gumi,
• laneno seme,
• fruktooligosaharidi (FOS),
• inulin.

Težava je bila, da proizvajalci pogosto niso navajali količin posameznih sestavin, zato primerjava med izdelki ni bila mogoča.

Ali imajo mokre in suhe diete enako količino vlaknin?

Ne.

Raziskava je pokazala, da imajo mokre diete praviloma manj skupnih prehranskih vlaknin kot suhe diete.

Vendar to ne pomeni nujno, da so manj primerne za mačke z debelostjo ali sladkorno boleznijo.

Na končno energijsko vrednost vplivajo tudi:

• vsebnost vode,
• delež maščob,
• količina beljakovin,
• vrsta uporabljenih vlaknin.

Kakšna je povezava med vlakninami in črevesno mikrofloro?

Topne vlaknine predstavljajo pomemben vir hrane za koristne bakterije v prebavilih.

Njihova fermentacija vodi do nastanka kratkoverižnih maščobnih kislin, ki:

• podpirajo zdravje črevesja,
• vplivajo na presnovo energije,
• lahko sodelujejo pri uravnavanju telesne teže.

Zato danes strokovnjaki vse več pozornosti namenjajo ne le količini vlaknin, temveč tudi njihovi kakovosti.

Kaj to pomeni za lastnike mačk?

Pri izbiri hrane za mačko z debelostjo ali sladkorno boleznijo ni dovolj gledati le na podatek o surovih vlakninah.

Pomembni so tudi:

• skupna količina prehranskih vlaknin,
• vrsta vlaknin,
• energijska vrednost hrane,
• vsebnost beljakovin,
• celotna sestava prehrane.

Ker vseh teh podatkov pogosto ni mogoče razbrati z deklaracije, je pri izbiri najprimernejše prehrane priporočljivo sodelovanje z veterinarjem.

 

Raziskava Tammy J.  Owens in sodelavcev je pokazala, da imajo prehranske vlaknine pomembno vlogo pri dietah za obvladovanje debelosti in sladkorne bolezni pri mačkah. Poleg količine je pomembna tudi njihova sestava, saj imajo različne vrste vlaknin različne učinke na presnovo, občutek sitosti in zdravje črevesne mikroflore.

Rezultati raziskave poudarjajo, da zgolj podatek o surovih vlakninah ne zadostuje za oceno kakovosti prehrane. Za učinkovito prehransko podporo pri debelosti in sladkorni bolezni je pomembno upoštevati celotno sestavo hrane ter vlogo posameznih vrst prehranskih vlaknin.